02.10.08{ Stališče k predlogu direktive evropskega parlamenta in sveta o spremembi Direktive 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic (v nadaljevanju Direktiva)

Inštitut za intelektualno lastnino, Intellectual Property Institute (v nadaljevanju {IPI}) nasprotuje predlogu Direktive.

{IPI} nasprotuje predlogu Direktive kljub temu, da načeloma podpira umetnike izvajalce v njihovih prizadevanjih za izboljšanje njihovega finančnega položaja. Finančnega položaja izvajalcev ni mogoče reševati s podaljšanjem izvajalskih pravic s 50 na 95 let. Takšno podaljšanje pravic bi namreč dejansko koristilo le zelo majhnemu deležu izvajalcev, pri veliki večini pa bi podaljšanje pravic zgolj učinkovito preprečevalo komercialno izkoriščanje njihovih del in preprečevalo dostopnost do njihovih del zainteresiranim javnostim. Posledično je mogoče trditi, da bi podaljšanje trajanja zgolj omejevalo inovativnost in nepopravljivo škodovalo možnosti bodočih umetnikov in splošne javnosti, da dostopajo do svoje kulturne dediščine. Ukrepi, ki bi učinkoviteje koristili izvajalcem bi morali biti drugačni in bi morali ciljati npr. k odpravljanju nerazumno izkoriščevalskih pogojev v izvajalskih pogodbah v času obstoječega trajanja izvajalskih pravic in k boljšem ovrednotenjem nagrad in učinkovitejšem uveljavljanju pravic v obliki primernih nadomestil za njihove pravice za čas njihovega življenja, nikakor pa ne za čas nerazumnih 95 let.

Zgornje ugotovitve in posledično nasprotovanja predlogu direktive {IPI} utemeljuje na javnih študijah uglednih raziskovalnih institucij v Evropi, zlasti na študiji

 

nizozemskega Inštituta za informacijsko pravo (IVIR), ki jo je naročila Evropska komisija, in študiji

 

ki jo je izdelal Center za intelektualno lastnino in informacijsko pravo (CIPIL) na Univerzi Cambridge. Zgornje ugotovitve {IPI} opira tudi na ugotovitve raziskovalnega projekta »Upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v digitalnem okolju«, ki sta ga opravila Mirovni inštitut in Fakulteta za družbene vede (avtorji dr. Maja Breznik Močnik, dr. Maja Bogataj Jančič, LL.M., LL.M., dr. Matej Kovačič in mag. Aldo Milohnić) po naročilu ARRS in Ministrstva za gospodarsko ter predložila Uradu za intelektualno lastnino septembra 2008

{IPI} se pridružuje skupini 20 uglednih evropskih profesorjev za avtorsko pravo, ki so nasprotovanje direktivi izrazili tudi v odprtem pismu objavljenem v Timesu julija 2008 z naslovom Copyright extension is the enemy of innovation in še posebej tudi pozivu prof. Bernta Hugenholtza z IVIR, ki je v odprtem pismu avgusta 2008 predsedniku Evropske Komisije, dr. Jose Manuelu Barrrosu, izrazil nasprotovanje, ker Evropska Komisija pri oblikovanju svojega novega paketa o intelektualni lastnini, katerega jedro je prav predmetna Direktiva, ni upoštevala ugotovitev iz študij, ki jih je IVIRju naročila prav Evropska Komisija. V študiji objavljeni novembra 2007 so ugledni raziskovalci, tako pravniki kot ekonomisti, dokazali, da bi imelo podaljšanje avtorske in sorodnih pravic lahko negativne posledice. Izsledki študije dokazujejo, da bi podaljšanje pravic izvajalcev koristilo zlasti tistim izvajalcem, ki so še vedno “popularni” po 50 letih in še vedno prejemajo nadomestila, ki jih pobirajo kolektivne organizacije, oziroma tistim izvajalcem, ki še vedno služijo s prodajo svojih del, seveda pod pogojem, da svojih pravic niso “prodali” za enkratni pavšalni znesek. Koristi od podaljšanja trajanja pravic bi tako dejansko imel le majhen delež izvajalcev. Pri preostalem, večjem delu izvajalcev pa bi podaljšanje pravic lahko zgolj preprečevalo komercialno izkoriščanje njihovih del oziroma preprečevalo prosto dostopnost njihovih del javnosti. Končna ugotovitev študije je, da je že trenutno trajanje pravic izvajalcev v EU zakonodaji bistveno daljše kot je bilo prej v posameznih državah članicah. Z mednarodnega vidika pa je ameriški čas trajanja nenormalen in ne more služiti kot pravna podlaga za podaljšanje trajanja sorodnih pravic v EU. Evropska Komisija z zavestnim ignoriranjem znanstvenih analiz in dokazov, ki so ji bili predloženi prav na njeno lastno iniciativo, ne le, da krši cilj iz lizbonske agende o povečevanju transparentnosti EU zakonodajnega procesa, ampak s tem celo razkriva namene o zavajanju Evropskega Sveta in Parlamenta in tudi državljanov Evropske Unije. S tem Evropska Komisija krepi sumničenja, ki že tako veljajo v družbi, da so njene politike bolj rezultat lobiranja s strani interesnih skupin kot produkt, ki temelji na postopku, v katerem se odločitve sprejemajo racionalno.

 

komentar

komentar (*)

Ponovno naloži kodo