17.06.14{ Izčrpanje pravice distribuiranja velja samo za računalniške programe

V digitalnem okolju se skoraj dnevno srečujemo z novimi vprašanji urejanja avtorskih pravic na spletu. Eno takih vprašanj, ki je aktualno v zadnjem času, je tudi vprašanje interpretacije določila o izčrpanju pravice distribuiranja na spletu. Slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) v 43. členu določa, da 
 
S prvo prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice na izvirniku ali primerku dela v Evropski uniji, ki je izvršena po avtorju ali z njegovim dovoljenjem, je pravica distribuiranja za ta izvirnik ali primerek za območje Evropske unije izčrpana.” 
 
Ta člen ureja t.i. doktrino izčrpanja, ki se veže na pravico distribuiranja iz 24. člena ZASP. Doktrina izčrpanja ureja razmerje med avtorsko in lastninsko pravico. Konkretno to pomeni, da po prvi distribuciji primerka, ko je nekdo tretji na tem primerku zakonito pridobil lastninsko pravico, avtor ne more več (so)odločati o nadaljnjem distribuiranju tega primerka. Kot pojasnjuje Trampuž v bi šlo predaleč, če na primer lastnik svojega primerka ne bi smel prodati naprej brez soglasja avtorja (glej Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjev, str. 133). Določilo o izčrpanju, ki ga vsebuje ZASP in tudi ostali avtorskopravni zakoni v EU in širše je kogentne narave, kar pomeni, da ga stranki ne moreta pogodbeno izključiti. 
 
Na drugi strani pa na internetu pogosto zasledimo splošne pogoje poslovanja, ki uporabnikom oziroma kupcem digitalnih vsebin (npr. filmov, glasbe, zvočnih knjig, itd.) prepovedujejo nadaljnjo prodajo teh vsebin. Gre torej za vprašanje, ali so takšne prepovedi dovoljene. Ali torej za digitalne avtorske vsebine ne velja doktrina izčrpanja pravic distribuiranja?
 
Sodišče Evropske unije je v odločitvi št. C-128/11 z dne 3. julija 2012 Oracle proti UsedSoft  že obravnavalo omenjena vprašanja, vendar le v povezavi z računalniškimi programi. Sodišče je na podlagi Direktive 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov odločilo, da se lahko v primeru nadaljnje prodaje licence za uporabo, ki zajema nadaljnjo prodajo kopije računalniškega programa, naložene s spletnega mesta imetnika avtorske pravice, in ki jo je ta imetnik pravice prvotno podelil prvemu pridobitelju za nedoločen čas in proti plačilu cene, ki imetniku omogoča dobiti plačilo, ki ustreza ekonomski vrednosti navedene kopije njegovega dela, drugi in vsak nadaljnji pridobitelj te licence sklicujeta na izčrpanje pravice distribuiranja iz člena 4(2) te direktive, zaradi česar jih je mogoče šteti za zakonite pridobitelje kopije računalniškega programa. Povedano drugače, Sodišče EU je odločilo, da se doktrina izčrpanja pravice distribuiranja ne nanaša samo na kopije računalniškega programa, ki so materializirane v obliki CD-jev ali DVD-jev, pač pa, pod določenimi pogoji, tudi na digitalne datoteka, ki so na podlagi soglasja imetnika pravic prenesene iz interneta na uporabnikov računalnik. Sodišče EU je s tem olajšalo oziroma dovolilo prodajo “rabljenih” računalniških programov. 
 
Vprašanje, ki je ostalo nerešeno tudi po odločitvi sodišča v primeru UsedSoft je, ali je mogoče odločitev sodišča razširiti tudi na ostale digitalne vsebine. Ali ima torej kupec zvočne knjige na spletu možnost, da to knjigo proda naprej svojemu prijatelju, pri tem pa se sklicuje na doktrino izčrpanja pravic distribuiranja? Odgovor na to je prejšnji teden dalo Višje deželno sodišče Hamm v Nemčiji (OLG Hamm) s tem ko je potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Bielefeldu, ki je v zadevi zvočnih knjig odločilo, da se odločitev Sodišča EU v zadevi UsedSoft nanaša samo na računalniške programe, kar po mnenju sodišča tudi pomeni, da ni mogoče sklicevanje na doktrino izčrpanja v primeru ostalih digitalnih vsebin.
 
Nemška sodišča so svojo odločitev utemeljila s tem, da veljajo za ostala digitalna dela, kot so to npr. zvočne knjige, e-knjige, glasba v obliki mp3 datotek itd. določila Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. Ta namreč v recitalu št. 29, pojasnjuje, da se
 
“Vprašanje izčrpanja [se] ne pojavi v primeru storitev, še posebej sprotnih storitev. To velja tudi v primeru fizičnega primerka dela ali predmeta sorodnih pravic, ki ga je izdelal uporabnik takšne storitve s privoljenjem imetnika pravic. Enako torej velja za najem in posojanje izvirnika in primerkov del ali predmetov sorodnih pravic, ki so po naravi storitve. Za razliko od CD-ROM-ov ali CD-jev, kjer je intelektualna lastnina fiksirana na materialnem nosilcu, namreč na posamičnem blagu, je vsaka sprotna storitev pravzaprav dejanje, ki naj bo pogojeno z dovoljenjem, kjer to predvideva avtorska ali sorodna pravica.”
 
Po mnenju Bellana (glej članek na IP Kat z dne 13.6.2014) so nemška sodišča odločila, da je Direktiva o računalniških programih poseben zakon (lex specialis) v razmerju do Direktive o avtorski pravici v informacijski družbi. To pomeni, da določila računalniške direktive ni mogoče širiti na ostale digitalne vsebine, za katere načeloma veljajo drugačna pravila. Posledično to pomeni, da se doktrina izčrpanja pravice distribuiranja ne more uporabiti za ostala digitalna dela, razen računalniških programov, tudi če bila ta dela dana na voljo javnosti na spletu z dovoljenjem avtorja. 
         
V skladu s tem ponudniki digitalnih vsebin lahko zapišejo v pogoje poslovanja na spletu, da prepovedujejo uporabnikom vsakršno nadaljnjo prodajo njihovih digitalnih del (npr. zvočnih knjig, e-knjig, itd.). Takšna omejitev se po mnenju nemškega pritožbenega sodišča nanaša tudi na “novo nastale in shranjene” kopije digitalnih datotek, ki so načeloma potrebne za nadaljnji prenos digitalnih del in katere je Sodišče EU v primeru UsedSoft označilo kot skladne s 1. odstavkom 5.člena direktive o računalniških programih.     
   
Trenutno torej sklicevanje na doktrino izčrpanja pravic v primeru digitalnih avtorskih vsebin, v okoliščinah, opisanih zgoraj, z izjemo računalniških programov, ni mogoče. 
 
V nadaljevanju bomo sledili morebitnim spremembam stališč evropskih sodišč in jih objavili na naši spletni strani.   
 
 
JP
 
    

komentar

komentar (*)

Ponovno naloži kodo