05.06.14{ Ali knjižnice lahko digitalizirajo avtorska dela v svojih zbirkah brez dovoljenja avtorja?

Danes, dne 5. junija 2014, je Sodišče Evropske unije v sporočilu za javnost predstavilo osnutek mnenja generalnega pravobranilca Jääskinena v zadevi C-117/13 Technische Universität Darmstadt proti Eugen Ulmer KG.
 
Gre za osnutek mnenja v postopku predhodnega odločanja, ki ga je pred Sodiščem Evropske unije sprožilo Nemško zvezno sodišče (Bundesgerichtschof). Predhodno vprašanje, na katerega naj odgovori Sodišče Evropske unije, se nanaša na vprašanje digitalizacije knjižničnega gradiva univerzitetnih knjižnic in v povezavi s tem zlasti na vprašanje interpretacije dovoljenih izjem in omejitev avtorske pravice, kot jih določa Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (t.i. InfoSoc Direktiva).
 
Vprašanje Nemškega zveznega sodišča je bilo zlasti, ali je univerzitetnim knjižnicam dovoljeno, da brez dovoljenja avtorja oziroma založnika posameznega dela, ki se nahaja v njihovi knjižnični zbirki, skenirajo primerek tega dela (npr. za potrebe ohranitve izvoda tiskane verzije) in nato omogočijo uporabnikom, da na posebej določenih knjižničnih terminalih pregledujejo dela ter jih po potrebi tudi natisnejo ali shranijo na USB-ključek.   
 
Vprašanje se torej nanaša na interpretacijo člena 5 Direktive 2001/29/ES. Člen 5 določa izjeme in omejitve avtorske pravice, ki jih države članice lahko implementirajo v svoj pravni red (v določenih primerih pa to celo morajo storiti). V točki 5(3)(n) je med drugim določeno, da države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja in pravice dajanja na voljo javnosti (in širše javne priobčitve) tudi v primeru:
 
uporabe s priobčitvijo ali dajanjem na voljo javnosti del ali predmetov sorodnih pravic, ki niso urejeni s prodajnimi ali licenčnimi pogoji, navedeni v njihovih zbirkah, v namen raziskave ali zasebnega študija posameznim pripadnikom javnosti po temu namenjenih terminalih, ki se nahajajo v prostorih javno dostopnih knjižnic, izobraževalnih ustanov, muzejev ali arhivov.”
 
Podobno določbo vsebuje tudi nemški avtorskopravni zakon. Zanimivo vprašanje, ki ga je v postopku predhodnega odločanja postavilo tudi nemško zvezno sodišče, je zlasti, ali lahko uporabniki dela, ki so na voljo na teh posebnih terminalih tudi natisnejo oziroma shranijo na USB-ključek. 
 
Generalni pravobranilec Jääskinena je mnenja, da direktiva ne preprečuje državam članicam, da knjižnicam dovoljujejo digitalizacijo knjig iz njihovih zbirk, če je to potrebno zaradi posebnih razlogov in če so takšne knjige dostopne samo na posebej določenih terminalih. Posebni razlogi lahko pomenijo npr. preprečitev uničenja izvirnika nekega dela zaradi pretirane izposoje in kopiranja tega dela.
 
Generalni pravobranilec je pojasnil, da direktiva ne dovoljuje digitalizacije celotne zbirke, ampak zgolj digitalizacijo posameznih del. Prav tako se izjema, določena v členu 5(3)(n), ne sme izkoriščati z namenom, da bi se knjižnice poskušale izogniti nakupu zadostnega števila izvodov posameznega dela, kadar je jasno, da bo za normalno uporabo potrebno več izvodov takšnega dela.
 
V zaključku je generalni pravobranilec še pojasnil, da direktiva ne dovoljuje uporabnikom knjižničnih terminalov, da bi posamezna dela, ki so dostopna na posameznih terminalih, lahko shranili na USB-ključke. Eden od razlogov je namreč ta, da takšne uporabe del in njihovo nadaljnje shranjevanje ne služijo namenu in učinku, zaradi katerega je bila izjema določena, pa čeprav bi bile koristne za uporabnika. Ravnanja, kjer knjižnica omogoči uporabniku reproduciranje in shranjevanje kopij avtorskih del na USB-ključke, tako niso zajeta z izjemo člena 5(3)(n) Direktive 2001/29/ES. 
 
Mnenje generalnega pravobranilca bo v celoti objavljeno v prihodnjih dneh.
 
Več o vsebini sporočila za javnost si lahko preberete tukaj. 
 
 
 
 
 
    
 

komentar

komentar (*)

Ponovno naloži kodo