Maja Lubarda, LL.M.: Kolektivne organizacije in proste licence na področju glasbe

Ustvarjalci so že v drugi polovici 18. stoletja začeli spoznavati prednosti kolektivnega upravljanja z avtorskimi pravicami, prvo sodobno kolektivno organizacijo pa poznamo iz druge polovice 19. stoletja. Zahtevnost individualnega upravljanja s pravicami, njihovega uveljavljanja in pobiranja nadomestil za njihovo uporabo ter visoki transakcijski stroški pri prenosu del od ustvarjalca k uporabniku so bili glavni razlogi za vse večje prepuščanje pravic ustvarjalcev v roke kolektivnih organizacij. Z digitalizacijo vse večjega števila avtorskih del in z razvojem interneta je individualno upravljanje s pravicami začelo postajati bolj enostavno. Vse več ustvarjalcev si želi bolj samostojno upravljati s svojimi pravicami ali pa vsaj imeti več besede pri samem upravljanju. Vzporedno prihaja do tendenc avtorjev, da določena svoja upravičenja na delu odstopijo oz. se jim odpovejo, kar lahko storijo s prostimi licencami. Sedanji evropski sistemi kolektivnih organizacij avtorjem, svojim članom, večinoma ne dopuščajo možnosti uporabe prostih licenc oz. odpovedi določenim svojim pravicam niti na posameznih delih – to jim prepovedujejo bodisi pravila kolektivnih organizacij bodisi zakonodaja. Ustvarjalci so tako prisiljeni v izbiro med članstvom v organizaciji in ponujanjem dela pod prostimi licencami.


Zaradi teh razlogov se pojavlja potreba po večji fleksibilnosti organizacij, zlasti po njihovi prilagodljivosti željam avtorjev, ki morda niso vedno želje po čim večjem zaslužku in čim večjem zavarovanju njihovih del. Hkrati se zaradi monopolnega položaja organizacij in njihovega vpliva na notranji trg Evropske Unije pojavljajo vse večje zahteve institucij EU (Sodišča, Parlamenta in Komisije) po poenotenju ureditve na tem področju in predvsem liberalizaciji sistemov kolektivnih organizacij in s tem prilagoditvi njihovega delovanja konkurenčnim pravilom notranjega trga.

Ker je tema diplomske naloge kolektivne organizacije in proste licence na področju glasbe, sta pri analizi stanja v Sloveniji v poštev prišli dve kolektivni organizaciji, in sicer Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (SAZAS) in Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (Zavod IPF). V diplomski nalogi se osredotočam na Združenje SAZAS iz dveh razlogov:
- prvi praktični primer na tem področju se je pojavil pri Združenju SAZAS
- primeri, ko bi član IPF za ponudbo svojega dela pod prosto licenco potreboval le dovoljenje IPF (in ne tudi dovoljenja SAZAS), so zelo redki. Člani Zavoda IPF (torej izvajalci in proizvajalci fonogramov), bi morali v takem primeru namreč imeti tudi dovoljenje izvirnih ustvarjalcev del – avtorjev, ki pa spadajo pod »stvarno jurisdikcijo« SAZAS-a. Izjemoma bi lahko član IPF ponudil določeno delo pod prosto licenco le z dovoljenjem IPF, če avtor dela, ki ga je član IPF izvedel oz. na podlagi katerega je proizvedel fonogram, ne bi bil član SAZAS-a.