Drugo

DOMENE IN DOMENSKI SPORI

Domene so ključni del spleta, saj predstavljajo pripomoček, s pomočjo katerega lažje brskamo po spletnih straneh. 

Domene ne spadajo pod pravice intelektualne lastnine, kljub temu pa predstavljajo pomemben identifikator poslovanja na internetu. 

Registracija domene je lahko ključna za podjetja, ki si pogosto želijo kot domeno uporabljati ime, pod katerim so bila že do zdaj znana oziroma ime, ki so ga bodisi zavarovale z blagovno znamko ali ga želijo zavarovati.

Razlika med domeno in znamko je zlasti ta, da so znamke omejene na posebne razrede blaga ali storitev, zaradi česar lahko osebi, ki uporabljata isti znak za različno blago ali storitve, to počneta brez da bi pri tem povzročili zmedo v javnosti. Registrirana domena pa ni vezana na posebno področje delovanja, zato mora biti vsaka domena edinstvena. Konkretno to pomeni, da lahko obstaja samo en “google.com” ali “amazon.com”. Druga razlika med domeno in znamko pa je ta, da so znamke teritorialno omejene na območje, kjer so registrirane, medtem ko imajo domene zaradi načina delovanja spleta globalno uporabo.      

Registracija domene prijavitelju ne daje absolutnih pravic, ampak temelji zgolj na pogodbenem razmerju med prijaviteljem in registrarjem. Sklicevanje na absolutne pravice je mogoče zgolj v primeru, ko domena temelji na znamki, avtorski pravici, pravici do osebnega imena, firmi ipd. To je tudi razlog, zaradi katerega se priporoča, da se varstvo domene okrepi s pravicami intelektualne lastnine, npr. znamko. Če je ime, ki predstavlja domeno, registrirano tudi kot znamka, je varstvo domene dosti močnejše, kot bi bilo v odsotnosti tega. 

Pogosto pa se zgodi, da osebe oziroma podjetja, ki želijo registrirati določeno domeno, ugotovijo, da domena, ki se ujema z njihovo znamko ali firmo, ni več na voljo, ker jo je že registrirala tretja oseba. Ker pa registracija domene temelji na starem rimskem načelu prior tempore potior iure (prvi po času, močnejši po pravici), imetniki znamk načeloma nimajo nobene prednostne pravice na domeni, v kateri se pojavlja njihova znamka. 

Kljub temu pa imajo v določenih primerih imetniki pravic intelektualne lastnine možnost zahtevati od prijaviteljev domen, da jim prepustijo v uporabo domene, ki so jih registrirali. V tem primeru govorimo o t.i. domenskih sporih, ki jih lahko sprožijo imetniki pravic zoper nosilce domen. V praksi so najbolj pogosti primeri, ko tretja oseba, ki ni imetnik znamke ali katere druge pravice, registrira domeno, ki predstavlja znamko drugega oziroma je tej znamki zamenljivo podobna. Gre za t.i. cybersquatting ali domain name hijacking. Prijavitelji takšnih domen nato ponujajo te domene v prodajo osebam, ki so povezane z imenom domene, za ceno, ki seveda presega stroške registracije in vzdrževanja domene. Lahko pa gre tudi za izkoriščanje takšnih domen z namenom privabiti kupce na svojo spletno stran ali spletno stran koga drugega. Takšne osebe pri izkoriščanju domen ne ravnajo v dobri veri, zato je zoper njih mogoče začeti domenski spor.   

Na Inštitutu za intelektualno lastnino svetujemo in zastopamo stranke v postopku alternativnega reševanja domenskih sporov (postopek ARDS). Postopek ARDS predstavlja hiter in poceni način reševanja domenskih sporov, ne izključuje pa možnosti, da se spori kasneje rešujejo tudi s sodnimi postopki.      

 

ELEKTRONSKO POSLOVANJE

Internet je okolje, v katerem delujejo najrazličnejši podsistemi, od ekonomije, politike in medijev do družabnega življenja, s tem pa v internet prihajajo tudi pravna pravila, ki se na te podsisteme nanašajo. 

Prepričanje, da obstaja zaključen krog pravnih pravil, ki zanesljivo in popolnoma urejajo ravnanje različnih subjektov na internetu je huda zmota. 

Knjiga Pravni vodnik na internetu, katere soavtor je tudi dr. Maja Bogataj Jančič, takole opisuje raznolikost pravnih virov, ki so relevantni za urejanje pravnih razmerij na internetu:

Stranke, ki sklepajo pogodbe, so po slovenskem pravu podvržene Obligacijskemu zakoniku (OZ), ponudniki storitev prek interneta pa tudi Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT). Gospodarska družba, ki v Sloveniji prodaja blago in storitve potrošnikom prek interneta, je zavezana spoštovati Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Upravni organ in sodišče, ki želita vročiti določeno pisanje stranki v upravnem oziroma pravdnem postopku po internetu, sta zavezana spoštovati pravila vročanja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) oziroma pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Fotograf, katerega fotografije s potovanja je njegova sopotnica brez dovoljenja objavila na spletni strani, lahko zahteva umik fotografij s spletne strani na podlagi Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.”     

Internet je okolje, v katerem uporabljamo poleg predpisov, ki so prilagojeni elektronskemu okolju, tudi celo vrsto predpisov, ki urejajo ravnanje posameznikov in pravnih oseb zunaj njega. Za uspešno elektronsko poslovanje je ključno, da pravne osebe in posamezniki poznajo ta pravila in prilagodijo svoje poslovanje načinu, kot ga za oblike elektronskega poslovanja predvidevajo različni področni zakoni. Na ta način se je mogoče tudi sklicevati na izjeme od kršitve pravnih pravil, ki jih na internetu povzročijo uporabniki storitev ponudnikov teh storitev (npr. izjeme odgovornosti ponudnikov storitev gostiteljstva). 

Na Inštitut za intelektualno lastnino s svojimi izkušnjami strankam ponujamo svetovanje glede različnih vprašanj, ki se lahko pojavijo pri elektronskem poslovanju, zlasti v zvezi s pravom intelektualne lastnine in varstvom osebnih podatkov.