Domena

Domena je unikaten naslov, ki uporabniku interneta omogoča lažje dostopanje do spletnih strani. Sestavljena je iz izbrane domene (npr. “ipi”) in domenske končnince (npr. “.si”). Ne gre za pravico intelektualne lastnine, kljub temu pa predstavlja pomemben identifikator poslovanja na internetu.


Registracija domene je lahko ključna za podjetja, ki si pogosto želijo kot domeno uporabljati ime, pod katerim so bila že do zdaj znana oziroma ime, ki so ga bodisi zavarovale z znamko ali ga želijo zavarovati.

Razlika med domeno in znamko je zlasti ta, da so znamke omejene na posebne razrede blaga ali storitev, zaradi česar lahko osebi, ki uporabljata isti znak za različno blago ali storitve, to počneta brez da bi pri tem povzročili zmedo na trgu. Registrirana domena pa ni vezana na posebno področje delovanja, zato mora biti vsaka domena edinstvena. Konkretno to pomeni, da lahko obstaja samo en “google.com” ali “amazon.com”. Druga razlika med domeno in znamko pa je ta, da so znamke teritorialno omejene na območje, kjer so registrirane, medtem ko imajo domene zaradi načina delovanja spleta globalno uporabo.

Registracija domene prijavitelju ne daje absolutnih pravic, ampak temelji zgolj na pogodbenem razmerju med prijaviteljem in registrarjem (podjetjem, ki je pooblaščeno za registriranje domen). Sklicevanje na absolutne pravice je mogoče zgolj v primeru, ko domena temelji na znamki, avtorski pravici, pravici do osebnega imena, firmi ipd. To je tudi razlog, zaradi katerega se priporoča, da se varstvo domene okrepi s pravicami intelektualne lastnine, npr. znamko. Če je ime, ki predstavlja domeno, registrirano tudi kot znamka, je varstvo domene dosti močnejše, kot bi bilo v odsotnosti tega.

Pogosto pa se zgodi, da osebe oziroma podjetja, ki želijo registrirati določeno domeno, ugotovijo, da domena, ki se ujema z njihovo znamko ali firmo, ni več na voljo, ker jo je že registrirala tretja oseba. Ker pa registracija domene temelji na starem rimskem načelu prior tempore potior iure (prvi po času, močnejši po pravici), imetniki znamk načeloma nimajo nobene prednostne pravice na domeni, v kateri se pojavlja njihova znamka.

Kljub temu pa imajo v določenih primerih imetniki pravic intelektualne lastnine možnost zahtevati od prijaviteljev domen, da jim prepustijo v uporabo domene, ki so jih registrirali. V tem primeru govorimo o t. i. domenskih sporih, ki jih lahko sprožijo imetniki pravic zoper nosilce domen. V praksi so najbolj pogosti primeri, ko tretja oseba, ki ni imetnik znamke ali katere druge pravice, registrira domeno, ki predstavlja znamko drugega oziroma je tej znamki zamenljivo podobna. Gre za t.i. cybersquatting ali domain name hijacking. Prijavitelji domen nato ponudijo prodajo teh domen osebam, ki so povezane z imenom domene, za ceno, ki seveda presega stroške registracije in vzdrževanja domene. Lahko pa gre tudi za izkoriščanje domen z namenom privabiti kupce na svojo spletno stran ali spletno stran koga drugega. Prijavitelji pri izkoriščanju takšnih domen ne ravnajo v dobri veri, zato je zoper njih mogoče začeti domenski spor.

IPI svetuje in zastopa stranke v postopku alternativnega reševanja domenskih sporov (postopek ARDS), ki predstavlja hiter in poceni način reševanja domenskih sporov, ne izključuje pa možnosti, da se spori kasneje rešujejo tudi s sodnimi postopki.