Pravo znamk

Pravo znamk je veja prava industrijske lastnine, ki se ukvarja z znamkami kot razlikovalnimi znaki v gospodarskem prometu. Če je znak namenjen identifikaciji produkta določenega proizvajalca, govorimo o blagovni znamki, če pa gre za storitev določenega ponudnika, govorimo o storitveni znamki.


Blagovne in storitvene znamke so v skladu z 42. členom Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) znaki ali kombinacije znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati. Pri tem gre lahko za besede, črke, številke, figurativne elemente, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacijo barv kot tudi kakršnokoli kombinacijo navedenih znakov.

Znamka za razliko od avtorske pravice ne nastane po samem zakonu, ampak je za njeno pridobitev v večini držav potrebna registracija pri pristojnem uradu. Registrirana znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe, kar pomeni, da ima imetnik znamke pravico preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu za enako ali podobno blago ali storitve uporabljajo znak, ki je enak ali zamenljivo podoben njegovi znamki. V primeru, da gre za t. i. znamko ugleda ali znano znamko, pa ima imetnik možnost preprečiti tretjim osebam uporabo enakega ali zamenljivo podobnega znaka tudi v primeru, ko se z znamko ne označuje enako ali zamenljivo podobno blago ali storitve.

Registracija znamke ima teritorialen značaj, kar pomeni, da je omejena na območje, na katerem je registrirana. To v praksi pomeni, da je priporočljivo znamko registrirati v vseh tistih državah, v katerih namerava imetnik ponujati blago ali storitve pod svojo znamko. Registracija je tudi časovno omejena, v Sloveniji traja 10 let od datuma vložitve prijave, imetnik znamke pa jo lahko poljubno mnogokrat obnovi za naslednjih 10 let.

V času, ko je znamka veljavno registrirana, jo lahko imetnik v celoti ali deloma prenese na drugo osebo, licencira, obremeni s stvarnimi pravicami ali pa jo prekliče. Prav tako ima kot imetnik veljavno registrirane znamke možnost, da ugovarja zoper kasnejše prijave enakih ali podobnih znamk ter zahteva sodno varstvo pred znaki in znamkami.

Registracija znamke v Sloveniji

V Sloveniji se znamka registrira pri Uradu RS za intelektualno lastnino (URSIL). Slovenski prijavitelj lahko znamko registrira sam ali prek zastopnika za znamke in modele, tuji pa samo prek zastopnika. Ob vložitvi prijave morajo biti plačane prijavne pristojbine. Urad nato preveri, ali prijava vsebuje vse formalne in materialne predpostavke, potrebne za registracijo znamke. 43. člen ZIL-1 določa absolutne razloge za zavrnitev registracije znamke, ki jih urad upošteva po uradni dolžnosti. Kot znamka se namreč ne sme registrirati znak:

– ki ne more biti znamka;
– ki je brez slehernega razlikovalnega učinka;
– ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev;
– ki vsebuje ali sestoji iz geografske označbe, ki označuje vina ali žgane pijače, če se prijava znamke nanaša na vina ali žgane pijače, ki nimajo takega izvora;
– ki sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja;
– ki sestoji izključno iz oblike, ki izhaja iz same narave blaga ali je nujna za dosego tehničnega učinka ali daje blagu bistveno vrednost;
– ki nasprotuje javnemu redu ali morali;
– ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev;
– ki vsebuje uradne znake ali punce za kontrolo ali jamstvo kakovosti blaga ali jih posnema;
– ki vsebuje ali posnema znamenja, embleme ali grbe, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo;
– ki vsebuje ali sestoji iz registrirane označbe porekla blaga ali geografske označbe in se nanaša na isto vrsto blaga, pod pogojem, da je bila prijava znamke vložena po datumu vložitve prijave za registracijo označbe porekla blaga ali geografske označbe pri Komisiji.

Ko urad ugotovi, da prijavljeni znak izpolnjuje pogoje za registracijo znamke oziroma da absolutni razlogi za zavrnitev znamke niso podani, objavi prijavo znamke v svojem uradnem glasilu. Čas od prejema prijave do njene objave je običajno 1-2 meseca.

V 3 mesecih od dneva objave prijave znamke lahko imetniki prejšnjih znamk ugovarjajo zoper registracijo znamke na podlagi relativnih razlogov za zavrnitev (44. člen ZIL-1). Ti razlogi se nanašajo zlasti na obstoj prejšnjih enakih ali podobnih znamk, ki so prijavljene ali že registrirane za enako ali podobno blago, ter na obstoj prejšnjih znanih znamk. Urad o ugovoru odloči približno v 6 mesecih do 1 letu.

Če je ugovor zoper registracijo znamke utemeljen, se prijava delno ali v celoti zavrne z odločbo, ki je dokončna v upravnem postopku. Zoper odločbo urada ni pritožbe, možna pa je tožba v upravnem sporu, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe. Če ugovor ni bil vložen ali urad ugotovi, da je neutemeljen, pozove prijavitelja, naj v 3 mesecih od vročitve poziva plača pristojbino za registracijo znamke za prvih 10 let. Pristojbina je odvisna od števila razredov, za katere je znamka registrirana. Po prejemu pristojbine urad izda odločbo o registraciji znamke, podatki o znamki pa se objavijo v uradnem glasilu urada. Znamko je mogoče po preteku 10 let znova podaljšati za obdobje naslednjih 10 let. Podaljševanje znamke za desetletna obdobja ni omejeno – znamko je torej mogoče podaljševati tako rekoč za zmeraj.

Registracija znamke v tujini

Znamka se v tujini lahko registrira na 3 možne načine:

a. Prijava znamke EU pri Uradu EU za intelektualno lastnino (EUIPO)

Za prijavitelje, ki želijo registrirati znamko na območju celotne EU, se priporoča registracija znamke preko enotne prijave znamke pri Uradu EU za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ima sedež v španskem Alicanteju. Z registracijo znamke pri EUIPO prijavitelj znamke postane imetnik znamke EU in tako pridobi izključne pravice do uporabe registrirane znamke v vseh 28 državah članicah, podobno kakor da bi imel znamko registrirano pri nacionalnem uradu vsake posamezne države članice.

Postopek registracije znamke EU poteka neposredno prek EUIPO, prijavo lahko vloži slovenski državljan (ali državljan druge države članice) oziroma pravna oseba s sedežem na ozemlju Slovenije (ali druge države članice), sam ali prek evropskega zastopnika za znamke in modele. Po vložitvi prijave EUIPO najprej preveri, ali prijavljeni znak izpolnjuje absolutne pogoje za registracijo znamke. Ko urad ugotovi, da so pogoji izpolnjeni, znamko EU objavi v svojem uradnem glasilu. V 3 mesecih od datuma objave imajo imetniki prejšnjih enakih ali podobnih znamk možnost ugovarjati prijavi. Ugovarjajo lahko tako imetniki prejšnjih znamk EU, kot tudi imetniki prejšnjih nacionalnih znamk. Tudi če je predhodna znamka registrirana le v eni državi članici, bo EUIPO na podlagi uspešnega ugovora imetnika prejšnje znamke prijavo znamke EU zavrnil za celotno območje EU. Če je ugovor utemeljen, se prijava zavrne, zoper to odločitev pa je možna pritožba. Če ugovor ni vložen ali ni utemeljen, se znamka registrira, registracija znamke pa se objavi v uradnem glasilu urada. V praksi je znamka registrirana približno v 5-6 mesecih po prijavi.

b. Mednarodna prijava znamke pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO)

Na osnovi nacionalne znamke (npr. pred URSIL) ali na prijave znamke EU je mogoče registrirati znamko v več kot 100 državah članicah Madridskega sporazuma o mednarodnem registriranju znamk oziroma protokola k Madridskemu sporazumu. Takšen način registracije znamke omogoča prijavitelju znamke, da z enotno prijavo znamke pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO) v švicarski Ženevi hkrati sproži več vzporednih postopkov registracije znamke pred nacionalnimi uradi izbranih držav članic Madridske unije.

Pogoj za pridobitev mednarodne registracije je poprejšnja vložitev prijave za registracijo oziroma registracija znamke v Sloveniji (ali drugi državi Madridske unije) ali znamke EU. Z vložitvijo mednarodne znamke si prijavitelj zagotovi njeno varstvo v izbranih članicah Madridske unije. S tem se prijavitelj izogne formalnim postopkom pri posameznih nacionalnih uradih in plačevanju pristojbin v vsaki državi posebej, učinki varstva pa so enaki nacionalni prijavi. Prijavitelj torej plača pristojbine za registracijo v enkratnem znesku, ki je odvisen od narave znamke, števila razredov blaga oziroma storitev in števila izbranih držav.

Po vložitvi prijave WIPO preveri izpolnjenost formalnih predpostavk za registracijo znamke in jo objavi v uradnem glasilu organizacije. Sledi faza preverjanja materialnih predpostavk v posameznih državah, kjer se znamka želi registrirati. V teh državah postopki registracije potekajo v skladu z nacionalnimi pravili o registraciji znamk. Posamezne države lahko sicer izjavijo, da varstva zadevni znamki na svojem ozemlju ne priznavajo, a če tega ne storijo v 12 oziroma 18 mesecih od datuma vpisa znamke v mednarodni register, se šteje, da je znamka registrirana. V primeru zavrnitve registracije ima imetnik znamke na voljo enaka pritožbena sredstva, kot da bi bil prijavo za registracijo predložil neposredno v državi, v kateri je bila registracija zavrnjena. V primeru zastojev pri registraciji znamke v posamezni državi (npr. zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev, ugovora s strani imetnika prejšnje znamke, itd.) je običajno potrebno pritegniti lokalnega zastopnika za znamke, ki v imenu prijavitelja vodi postopek v tej državi. Dejanja pred nacionalnimi registrskimi organi namreč običajno lahko opravljajo le lokalni zastopniki. V primeru dokončne zavrnitve registracije se prijavne pristojbine za to državo ne povrnejo.

c. Nacionalne prijave znamke pri tujih uradih

Tretja možnost registracije znamke je njena neposredna prijava pri nacionalnih uradih držav, za katere se znamka želi registrirati. Ta možnost pride v poštev zlasti tedaj, kadar želi prijavitelj znamko prijaviti v državi, ki ni članica Madridske unije (npr. Republika Južna Afrika), ali želi znamko prijaviti samo v eni specifični tuji državi, zaradi česar je registracija po Madridskem sistemu z vidika stroškov nesmotrna. V večini držav je postopek podoben postopku pred slovenskim uradom. Tak način registracije znamke poteka praviloma preko nacionalnih zastopnikov, s katerimi IPI sodeluje v tujini. IPI svojim strankam ponuja možnost registracije znamke v vseh državah sveta, pri čemer je potrebno upoštevati, da so lahko stroški prijave znamke v državah, katerih registri niso elektronsko dostopni ali pa niso zanesljivi, relativno visoki.

Kaj je potrebno predložiti za registracijo znamke:

– ime in priimek prijavitelja (oziroma naziv firme, če gre za pravno osebo);
– naslov prijavitelja;
– pooblastilo za zastopanje pred Uradom RS za intelektualno lastnino ali EUIPO;
– besedilo znamke ali znak, če bo ta v grafični obliki (.jpg format, resolucija min. 800X600 pixlov); in
– seznam blaga oziroma storitev, za katere naj bo znamka registrirana (v ta namen se izberejo podrazredi iz Nicejske klasifikacije dejavnosti, na spletni strani EUIPO pa je na voljo tudi spletno orodje TMClass v slovenščini in angleščini, ki prijaviteljem pomaga pri izbiri podrazredov).

IPI na področju znamk svetuje strankam, na njihovo zahtevo pregleda relevantne registre ter zanje registrira znamke pred Uradom RS za intelektualno lastnino (URSIL), Uradom EU za intelektualno lastnino (EUIPO), preko mednarodne prijave v okviru Madridskega sistema pri Mednarodni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO), lahko pa tudi posreduje pri registraciji znamke v tujini. Strankam pravno svetuje in jih zastopa v ugovornih postopkih zoper prijave znamk ter zanje pripravi osnutke vlog v sodnih sporih v zvezi s kršitvami pravic iz znamk. IPI tudi skrbi za pripravo različnih dokumentov (pogodb o prenosu, licenčnih pogodb, dogovorov o soobstoju znamk, ipd.) na področju prava znamk.