Dajanje v najem avtomobilov z vgrajenim radiem ne pomeni “priobčitve javnosti”
Sodišče EU izdalo še eno sodbo, v kateri je odločalo o tem, ali se neka storitev šteje za priobčitev javnosti v smislu avtorskega prava in je zato potrebno plačati nadomestilo imetnikom pravic. Sodišče je namreč v preteklosti že razsodilo, da radiodifuzno oddajanje nogometne tekme v pubu (FAPL v. QC Leisure, C‑403/08 in C‑429/08), namestitev televizijskih sprejemnikov pacientom v rehabilitacijskem centru (Reha Training v. GEMA, C‑117/15) in razširjanje fonogramov prek televizijskih in/ali radijskih sprejemnikov v hotelskih sobah (Phonographic Performance, C‑162/10) pomeni priobčitev javnosti, predvajanje fonogramov prek radia v zobozdravstveni ordinaciji (SCF v. Del Corso, C‑135/10) pa denimo ne. Tokrat je sodišče v zadevi Stim in SAMI v. Fleetmanager (C-753/18) odločalo o dejavnosti dajanja v najem avtomobilov (rentacar), ki so opremljeni z radijskimi sprejemniki.
Predmet zadevne sodbe je bila razlaga 3. člena Direktive 2001/29, ki določa pravico priobčitve del javnosti in pravico do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic, ter 8. člen Direktive 2006/115, ki določa, da so uporabniki za kakršnokoli priobčitev fonograma javnosti njegovemu proizvajalcu dolžni plačati enkratno pravično nadomestilo. Ključno je bilo torej vprašanje, ali gre za priobčitev javnosti, za kar je SEU v preteklosti razvilo dva kriterija, in sicer, da gre za “dejanje priobčitve” dela in da je delo priobčeno “javnosti”.
V zvezi s prvim kriterijem se je SEU oprlo na uvodno izjavo 27 Direktive 2001/29, ki določa, da samo nudenje zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev, še ne šteje za priobčitev. Po mnenju Sodišča to velja tudi za dobavo radijskega sprejemnika, ki je vgrajen v najemno motorno vozilo in ki omogoča, da se brez kakršnegakoli dodatnega posredovanja sprejme prizemno radiodifuzno oddajanje, dostopno na območju, na katerem je vozilo. Ker prvi kriterij ni bil izpolnjen, se Sodišče z drugim ni ukvarjalo in je tako presodilo, da ne gre za priobčitev javnosti.
Evropsko sodišče (SEU) je končno (skoraj eno leto od mnenja AG, o katerem je IPI že poročal) izdalo sodbo v združenih zadevah C-682/18 (YouTube) in C-683/18 (Cyando) – v zvezi z odgovornostjo upravljavcev spletnih platform glede avtorskih del, ki so nezakonito naložene s strani uporabnikov (3(1) InfoSoc Direktive). Čeprav se je SEU v sodbi vzdržalo opredeljevanja do 17. člena DSM Direktive, je sodba še vedno zelo pomembna, saj je objavljena v času, ko je združljivost 17. člena DSM Direktive s temeljnimi pravicami vprašljiva in ko je zelo malo držav članic DSM Direktivo implementiralo v svoje pravne rede, vključno s Slovenijo, kjer se je javna debata končala z 28. 6. 2021.
Generalni pravobranilec (AG) Saugmandsgaard Øe je 15. julija izdal sklepne predloge v zadevi C-401/19, v kateri Sodišče EU obravnava poljsko zahtevo za razveljavitev 17. Člena DSM Direktive. V sklepnih predlogih AG pojasnjuje tudi ukrepe, ki so namenjeni zaščiti pravic uporabnikov, zato COMMUNIA v sredo, 21. julija ob 1300, organizira posebno izdajo salona COMMUNIA, na kateri bodo ta pojasnila analizirana.
20. Julija 2021 bo Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije gostilo virtualno konferenco, ki se bo osredotočila na učinkovito zaščito temeljnih pravic pri urejanju umetne inteligence v Evropi in širše. Dogodek bo moderirala dr. Maja Bogataj Jančič, LL.M., LL.M., ustanoviteljica in vodja Inštituta za intelektualno lastnino, ki je tudi vodja skupine za upravljanje s podatki pri Globalnem partnerstvu za umetno inteligenco (GPAI).
5. julija 2021 je dr. Maja Bogataj Jančič, LL.M., LL.M., ki je tudi vodja skupine za upravljanje s podatki pri Globalnem partnerstvu za umetno inteligenco (GPAI), v radijski oddaji Studio ob 17h spregovorila na temo postavljanja jasnih okvirjev delovanja umetni inteligenci.