Odprto sejo, ki se je odvila 5. oktobra med 14:15 in 15:30, je povezovala Ariadna Matas, medtem ko so kot govorci sodelovali Paul Keller, svetovalec pri Europeani, Dorothea Zechmann iz nemške Nacionalne knjižnice in Anne Bergman-Tahon, direktorica Zveze evropskih založnikov. Tema je bila predvsem analiza avtorskopravne zakonodaje v EU in njen vpliv na povečevanje dostopnosti do del kulturne dediščine v digitalni obliki.

Sejo je odprl Paul Keller, ki je predstavil razvoj na področju sektorja kulturne dediščine v zadnjem desetletju. Kot najpomembnejše dogodke je izpostavil sprejetje Priporočila Evropske komisije o digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnega gradiva ter njegovi digitalni hrambi leta 2011, sprejetje Direktive o osirotelih delih, ki se je izkazala za preobremenjujočo, leta 2014 in seveda lansko sprejetje nove Direktive 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu, katere določbe predstavljajo pomembno zmago za ustanove kulturne dediščine, v kolikor se bodo ustrezno implementirale. Paul Keller je še izrazil željo, da bi se do leta 2026, ko bo čas za prvi pregled delovanja DSM Direktive, evropski avtorskopravni okvir še bolj harmoniziral in da se začne z vpeljavo registracije avtorskih pravic.

Nadaljevala je Anne Bergman, ki je izpostavila vidik založnikov in imetnikov pravic in poudarila pomembnost uravnoteženih avtorskopravih predpisov, ki niso le v prid ustanovam kulturne dediščine. Opozorila je, da morajo sprejeta pravila odražati dejansko stanje in da zato ustanove za varstvo kulturne dediščine, ki predstavljajo samo 4% prometa za založnike, ne bi smele biti pretirano varovane. V vsakem primeru je pozvala k hitremu in učinkovitemu dialogu med vsemi deležniki (založniki, kolektivne organizacije in ustanove kulturne dediščine), s katerim bo mogoče zagotoviti učinkovit dostop do varovanih del, ki so del kulturne dediščine.

Nazadnje je Dorothea Zechmann povzela neuspešen poizkus Direktive o osirotelih delih, da bi premostila prepad med knjižnicami in ustanovami kulturne dediščine na eni strani ter založniki in kolektivnimi organizacijami na drugi strani. Izpostavila je, da se je zato v Nemčiji zakonodajalec osredotočil na urejanje razprodanih del in leta 2013 so tamkajšnje kolektivne organizacije dobile dovoljenje za licenciranje razprodanih del, s čimer je bilo ustanovam kulture dediščine omogočeno, da zagotavljajo spletni dostop do razprodanih del, medtem ko se je s pravicami upravljalo na enem mestu, s strani kolektivne organizacije. Predlagala je, da se evropski zakonodajalci pri implementaciji DSM Direktive osredotočijo na njene pozitivne določbe, ki naj bi bile predvsem določbe o razprodanih delih in o izjemi za besedilno in podatkovno rudarjenje. Opozorila je, da bi moralo biti imetnikom pravic tudi omogočeno, da po želji kadarkoli izstopijo iz sistema kolektivnega upravljanja pravic.

Virtualna seja se je zaključila z vprašanji iz občinstva, ki so se nanašala predvsem na pogled v prihodnost in na pričakovanja v zvezi z implementacijo DSM Direktive. Vsi trije govorci so se strinjali, da bo pri implementaciji ključnega pomena konstruktiven dialog med vsemi deležniki in da se le tako lahko doseže širok dostop do digitaliziranih del kulturne dediščine pod pogoji, ki ustrezajo tudi imetnikom pravic.

Konferenca je, poleg zanimive debate o različnih vidikih kulturnega sektorja, pokazala tudi, da je med nasprotujočimi si deležniki (ustanovami kulturne dediščine in založniki) vendarle možen civiliziran in konstruktiven pogovor, kar lahko navdaja z upanjem, da bo implementacija DSM Direktive prinesla boljši avtorskopravni okvir za vse udeležene.