Ko avtorske pravice na kipu v javni domeni “ponovno oživijo”
Berlinski “Neues Museum” v svoji stalni zbirki del iz antičnega Egipta med drugim hrani tudi več kot 3000 let star doprsni kip Nefertiti, žene faraona Amenofisa IV. Muzej je nedavno skulpturo skeniral s pomočjo 3D tehnologije in ustvaril digitalno repliko, ki jo je nato dal na voljo pod pogoji Creative Commons BY-NC-SA licence. To pomeni, da je za uporabo dela izključno v nekomercialne namene potrebno muzeju pripisati avtorstvo in delo deliti pod istimi pogoji. Se to sme?
Pri Creative Commons so pojasnili, da je za uporabo njihovih licenc predpogoj imetništvo avtorskih pravic na delu. Če je delo v javno domeni, se licence ne morejo uporabiti oziroma nimajo učinka. Za take primere je predvideno posvetilo javni domeni.
Da je doprsni kip v javni domeni, ni dvoma, saj pravice na njem sploh nikoli niso nastale (prvi avtorskopravni zakon namreč izvira iz leta 1710), sporno pa je, ali morda obstajajo kakšne pravice na 3D repliki. Države članice Evropske Unije so to vprašanje do nedavnega urejale različno. Nemška sodišča so na reprodukcijah del v javni domeni, ko standard individualnosti, ki je potreben za avtorskopravno varstvo, ni bil dosežen, priznavala določene sorodne pravice. Taka ureditev kmalu ne bo več v skladu z evropsko zakonodajo. Člen 14 Direktive o avtorskih in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu namreč določa, da neizvirne reprodukcije del v javni domeni ne morejo biti varovane z avtorskimi ali sorodnimi pravicami. Zdaj je zakonitost spornih praks, ki se jih poslužujejo nekatere institucije, ki bi morale varovati kulturno dediščino (ne pa si jo lastiti!), le še vprašanje časa.
Iz Bruslja prihaja spodbudna novica za odprto znanje in odprto družbo. Na plenarnem zasedanju prejšnji teden je Evropski parlament podprl predlog Evropske piratske stranke, naj EU institucije računalniške programe, ki jih same razvijejo, ali ki jih drugi razvijejo zanje, primarno dajejo na voljo pod pogoji odprtokodnih licenc.
Včeraj je Communia objavila nov Dokument o temeljnih pravicah kot omejitvi avtorske pravice v nujnih primerih.
Sodišče EU izdalo še eno sodbo, v kateri je odločalo o tem, ali se neka storitev šteje za priobčitev javnosti v smislu avtorskega prava in je zato potrebno plačati nadomestilo imetnikom pravic. Sodišče je namreč v preteklosti že razsodilo, da radiodifuzno oddajanje nogometne tekme v pubu (FAPL v. QC Leisure, C‑403/08 in C‑429/08), namestitev televizijskih sprejemnikov pacientom v rehabilitacijskem centru (Reha Training v. GEMA, C‑117/15) in razširjanje fonogramov prek televizijskih in/ali radijskih sprejemnikov v hotelskih sobah (Phonographic Performance, C‑162/10) pomeni priobčitev javnosti, predvajanje fonogramov prek radia v zobozdravstveni ordinaciji (SCF v. Del Corso, C‑135/10) pa denimo ne. Tokrat je sodišče v zadevi Stim in SAMI v. Fleetmanager (C-753/18) odločalo o dejavnosti dajanja v najem avtomobilov (rentacar), ki so opremljeni z radijskimi sprejemniki.
V torek, 12. 5. 2020 so člani Evropskega parlamenta na sestanku JURI Komiteja Evropskega parlamenta za pravne zadeve obravnavali poročila o Okvirih etičnih vidikov umetne inteligence, robotike in povezanih tehnologij.