Določbi, ki predvideva obveznost platform, na katere uporabniki nalagajo vsebine (kot sta Facebook in YouTube), da avtomatično filtrirajo in blokirajo vse vsebine, za katere avtorske pravice niso razčiščene, že dlje časa nasprotujejo strokovnjaki in akademiki ter civilna iniciativa. Slednji opozarjajo na negativne posledice, ki jih prinaša uvedba filtrov in cenzure, predvsem za uporabnike interneta. Sedaj, ko se o 13. členu pogaja v trialogu, pa se je izkazalo, da z določbo niso več zadovoljne niti nekatere večje organizacije imetnikov pravic – zlasti iz avdiovizualne in športne industrije ter organizacije, ki predstavljajo evropske avtorje, založnike, filmske in glasbene producente ter izdajatelje televizijskih programov. Po njihovem mnenju gre oblikovanje določbe v napačno smer, oziroma bi določba imetnikom pravic nalagala prevelike obveznosti glede notificiranja kršitev.

Naj navedemo samo nekaj deležnikov, ki so iz različnih razlogov že izrazili nestrinjanje s 13. členom:

– strokovnjaki;

– akademiki;

– več kot 4 milijoni podpisnikov peticije proti uvedbi filtrov;

– zveza civilnih knjižnic Evrope in druge organizacije, ki se zavzemajo predvsem za pravice uporabnikov interneta;

– evropski predstavniki avdiovizualne in športne industrije;

– organizacije, ki predstavljajo evropske avtorje, založnike, filmske in glasbene producente in izdajatelje televizijskih programov.

Na drugi strani pa si YouTube prizadeva, da bi bila prav njegova filtrirna tehnologija Content ID sprejeta kot standard učinkovitega ukrepa za zaščito avtorskih pravic, ki bi ga morale namestiti tudi konkurenčne platforme. Torej so imeli tisti, ki so opozarjali, da bo določba le še okrepila položaj giganta Google prav?

Tudi Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost in šport, ki mu IPI pravno svetuje, že dlje časa opozarja na problematičnost 13. člena, zlasti zaradi neposrednega posega v pomen pravnega pojma dajanja na voljo javnosti in spreminjanja že uveljavljenega režima odgovornosti, ki velja za ponudnike spletnih platform in v skladu s katerim so ponudniki platform za kršitve odgovorni le, če so se zavedali protipravnosti ravnanja uporabnikov pri nalaganju vsebin. MIZŠ določbi nasprotuje zlasti tudi iz razloga, ker si ni mogoče zamisliti, na kakšen način naj platforme izpolnijo svoje obveznosti glede odstranjevanja vsebin, ki kršijo avtorske pravice, brez da bi bile pri tem prisiljene filtrirati ves promet na platformi in avtomatično blokirati te vsebine, kar lahko privede do odstranjevanja in blokiranja vsebin, katerih uporaba bi bila sicer dovoljena na podlagi izjem in omejitev v avtorskem pravu (npr. na podagi izjem za citiranje, parodijo, poročanje o dnevnem dogajanju, ipd.). Se bodo evropski zakonodajalci ustavili ali bodo še naprej drveli v smer slabe reforme avtorskega prava?