V pravu EU je vzpostavljena t. i. doktrina izčrpanja, v skladu s katero se pravica do distribucije izčrpa s prvo prodajo blaga, na katerem so pravice materializirane (npr. CD ali knjiga). Sodišče EU je v zadevi UsedSoft odločilo, da se doktrina uporabi v primeru spletne prodaje “rabljenih” računalniških programov, pod pogojem, da prodajalec svojo kopijo programa po prenosu na kupca izbriše.

Podobna zadeva, le da je šlo tokrat za prodajo “rabljenih” e-knjig, se je pojavila pred nizozemskim sodiščem, ki glede uporabe doktrine izčrpanja v tem primeru ni bilo prepričano, zato je na Sodišče EU naslovilo vprašanje za predhodno odločanje. Sodišče EU je vprašanje preoblikovalo in se vprašalo, ali gre pri omogočanju trajnega prenosa e-knjig za distribucijo (glede katere lahko pride do izčrpanja) ali morda za priobčitev del javnosti (glede katere izčrpanje ni možno) v skladu z InfoSoc direktivo.

Pri presojanju kriterijev, ali gre za priobčitev javnosti, je Sodišče reklo, da je dajanje del na voljo prek spletne strani akt priobčitve, četudi do dejanskega prenosa na koncu ne pride. Ker ima dostop do dela potencialno vsakdo, ki postane član spletnega “bralnega krožka”, je tudi kriterij javnosti izpolnjen. Poleg tega gre za priobčitev javnosti, ki je imetnik pravic ni imel v mislih, ko je delo dal na voljo, saj večina licenčnih pogodb vsebuje klavzulo, ki določa, da lahko e-knjigo bere izključno licencojemalec na svojih napravah. Sodišče EU je zaključilo, da gre za akt priobčitve javnosti, glede katerega se doktrina izčrpanja ne uporabi.

Sodišče se tako sploh ni opredelilo do tega, ali predstavlja praksa morda distribucijo (kar je bilo pravzaprav vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče), je pa dalo vedeti, da tudi v tem primeru ne bi prišlo do izčrpanja. Medtem, ko Direktiva o računalniških programih ne razlikuje med materialnimi in nematerialnimi kopijami (denimo med programi na CD in DVD nosilcih ter programi, ki jih uporabniki prenesejo neposredno iz interneta), InfoSoc direktiva izčrpanje predvideva izključno za pravice na materialnem nosilcu (torej za fizične knjige, ne pa tudi e-knjige). Sodba predstavlja hud udarec ne samo za ponudnike e-knjig “iz druge roke” pač pa najverjetneje tudi za ponudnike vseh takšnih vsebin, ki jih InfoSoc direktiva pokriva (na primer zvočne knjige, filmi in glasba).