Rezultat je sledeč:

1) 13. člen:

– komercialne spletne strani in aplikacije, na katere uporabniki nalagajo svojo vsebino, si bodo morale po najboljših močeh prizadevati predhodno pridobiti licence za naloženo vsebino,

– razen nekaterih zelo ozko določenih izjem, bodo morale platforme uporabljati filtre za odstranjevanje nepooblaščenega kopiranja avtorskopravno zaščitenih vsebin,

– v primeru, da bo sodišče ugotovilo neskladnost z zahtevami po licenciranju in filtriranju, bo platformi lahko naprtilo neposredno odgovornost za kršitve.

2) 11. člen:

– reproduciranje več kot zgolj “posameznih besed in zelo kratkih povzetkov” novic (na primer snippetov) bo zahtevalo sklepanje licenčnih pogodb,

– ta določba ne bo omejena samo na spletne iskalnike in agregatorje novic, ampak se bo uporabljala tudi za strani posameznikov, manjših družb in neprofitnih organizacij.

3) Ostale določbe:

– tekstovno in podatkovno rudarjenje: imetniki pravic bodo lahko vsakega, razen raziskovalnih organizacij, izključili od podatkovnega rudarjenja njihovih del,

– pravica avtorja do sorazmernega nadomestila: pogodbe o popolnem odkupu bodo ostale pravilo,

– dostop do kulturne dediščine: knjižnice bodo lahko objavile na spletu dela izven prometa in muzeji ne bodo mogli več zahtevati avtorske pravice na fotografijah zelo starih slik.”

In kaj je naslednji korak? Pogajalci Parlamenta in Sveta bodo morali pridobiti podporo še znotraj svojih vrst. Postopek v Parlamentu se bo začel po potrditvi s strani Odbora za pravne zadeve, ki bo odločal v torek, 26. februarja. Nato bodo nacionalne vlade držav članic glasovale v Svetu. Na koncu bo predvidoma konec marca ali začetek aprila prišlo do plenarnega glasovanja v Parlamentu, kjer je predlog direktive lahko potrjen, spremenjen ali, v najboljšem možnem scenariju, zavrnjen.