Glavni cilji študije so bili:

– na podlagi podatkov 28 držav EU določiti pravni okvir izvora in imetništva pravic na športnih dogodkih (t.i. pravice organizatorjev športnih prireditev);
– analiza pravne narave in obsega pravic organizatorjev športnih prireditev ter prakse licenciranja na področju medijev z upoštevanjem obstoječih evropskih predpisov;
– analiza možnosti prenosa prakse licenciranja s področja medijev na področje športnih stav in igralniških dejavnosti;
– priprava priporočil glede morebitnih usklajenih akcij EU v povezavi z zgoraj omenjenimi področji analize.

Glavne ugotovitve študije so bile, da so v večini držav EU pravice organizatorjev športnih prireditev del stvarnega (lastninska razmerja) in obligacijskega (pogodbenega) prava. Študija v tem primeru ni ugotovila potrebe po harmonizaciji omenjenih področij. Avtorskopravna zakonodaja, ki opredeljuje avtorske in avtorski sorodne pravice, ki se nanašajo tudi na varstvo avdiovizualnih del in varstvo RTV organizacij v primeru radiodifuznega oddajanja športnih dogodkov, je skoraj v celoti harmonizirana. Študija je ugotovila tudi, da so v primeru športa zahteve organizatorjev športnih dogodkov po učinkovitem varstvu njihovih pravic bolj upravičene od primerljivih zahtev ostale medijske (filmske, glasbene, itd.) industrije, saj imajo športni dogodki pogosto kratkotrajno medijsko vrednost, ki se izčrpa že s prenosom športnih dogodkov v živo. V zvezi s športnimi stavami in igrami na srečo študija priporoča, da se ustanovi transparenten in centralno voden distribucijski sistem zbiranja dohodkov od (komercialnih) stav in ostalih športnih iger na srečo. Tako imenovana pravica soglašati s stavami (right to consent to bets) pa se predlaga kot eden od možnih mehanizmov za zaščito integritete športa pred prirejanjem izidov tekem, ki so posledica športnih stav.