Dve sekundi – razlika med kršitvami pravic proizvajalcev fonogramov in svobodo izražanja?
Sodišče Evropske Unije (SEU) je v sodbi z dne 29. 7. 2019 v zadevi C-476/17 (Pelham proti Hütterju in Schneider-Eslebnu) storilo pomemben korak naprej glede interpretacije vloge temeljnih človekovih pravic v avtorskem pravu EU.
Zadevni spor se je zgodil v Nemčiji, kjer je glasbena skupina Kraftwerk, katere član je tudi Hütter, tožila družbo Pelham, ker je pri skladanju skladbe “Nur mir” v elektronski obliki uporabila dve sekundi trajajoči vzorec skladbe, nahajajoče se na fonogramu, ki ga je izdala skupina Kraftwerk. S tem naj bi družba Pelham kršila predvsem avtorski sorodno pravico, ki skupini Kraftwerk pripada kot proizvajalcu fonograma, skladno s t.i. InfoSoc Direktivo (Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi).
Nemško zvezno sodišče je na SEU naslovilo šest vprašanj za predhodno odločanje. SEU je prvo in šesto vprašanje obravnavalo skupaj, z njima je nemško zvezno sodišče v bistvu spraševalo, ali je treba člen 2(c) InfoSoc Direktive razlagati tako, da lahko proizvajalec fonograma nasprotuje temu, da tretja oseba odvzame zvočni vzorec – četudi zelo kratek – iz njegovega fonograma, da bi ta vzorec vključila v drug fonogram.
Pri odločanju se je SEU, za razliko od Generalnega pravobranilca Szpunarja (glej njegovo mnenje), zadeve lotilo skozi prizmo vpliva Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na avtorsko pravo. Pri tem je SEU tehtalo med pravico do varstva intelektualne lastnine proizvajalcev fonogramov (17. člen Listine) in pravico do svobode umetnosti oziroma svobode izražanja (13. in 11. člen Listine).
SEU je odločilo, da se člen 2(c) Infosoc Direktive razlaga tako, da lahko proizvajalci fonogramov tretjim preprečijo, da uporabijo zvočni vzorec – četudi zelo kratek – iz njihovega fonograma, da bi ta vzorec vključili v drug fonogram, razen če je ta vzorec vanj vključen v spremenjeni in pri poslušanju neprepoznavni obliki. Razlika med tem, kdaj se vključitev glasbenega vzorca v fonogram šteje za kršitev pravic proizvajalca fonograma in kdaj gre za izvrševanje svobode izražanja torej nista dve sekundi (trajanje glasbenega vzorca), ampak spremenjenost in nerazpoznavnost uporabljenega glasbenega vzorca.
V ponedeljek, 14. 9. 2020 se je zaključila Javna razprava o dostopu do evropske kulturne dediščine, v okviru katere je Evropska komisija zainteresirane deležnike pozvala, naj podajo svoja stališča o Priporočilu komisije z dne 27. oktobra 2011 o digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnega gradiva ter njegovi digitalni hrambi. V roku je svoje stališče, v katerem opozarja na potrebo po prilagoditvi hitro spreminjajočemu-se digitalnemu svetu, oddala tudi Communia.
Prejšnji teden se je iztekel rok za javno razpravo o Posvetovalnem dokumentu Evropske Komisije o dialogu deležnikov glede glede implementacije 17. člena Direktive (EU) 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu. V odgovor na posvetovalni dokument so včeraj, 14. 9. 2020 organizacije civilne družbe na komisarja Bretona naslovile skupno pismo s povzetki odzivov na posvetovalni dokument, v katerem poudarjajo pomen varstva uporabnikov.
V sredo, 9. 9. 2020, je Splošno sodišče EU razglasilo dolgo pričakovano sodbo v zadevi “Teran” (Zadeva T-626/17), ki jo je Slovenija sprožila že leta 2017 in zavrnilo tožbo za razglasitev ničnosti Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/1353 z dne 19. maja 2017 o spremembi Uredbe (ES) št. 607/2009 glede sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki se lahko uporabijo na etiketah vina, ki določa izjemo za označevanje hrvaške sorte vinske trte teran na vinih, pridelanih v hrvaški Istri.
Po treh uspešno organiziranih virtualnih “salonih”, se je Communia povezala s projektom #NoWorries in bo v četrtek, 17. 9. 2020 organizirala četrti COMMUNIA Salon na temo “Which digital policies work for cultural heritage in 2020s?”. Vabljeni k udeležbi!