Dve sekundi – razlika med kršitvami pravic proizvajalcev fonogramov in svobodo izražanja?

Sodišče Evropske Unije (SEU) je v sodbi z dne 29. 7. 2019 v zadevi C-476/17 (Pelham proti Hütterju in Schneider-Eslebnu) storilo pomemben korak naprej glede interpretacije vloge temeljnih človekovih pravic v avtorskem pravu EU.

Zadevni spor se je zgodil v Nemčiji,  kjer je glasbena skupina Kraftwerk, katere član je tudi  Hütter, tožila družbo Pelham, ker je pri skladanju skladbe “Nur mir” v elektronski obliki uporabila dve sekundi trajajoči vzorec skladbe, nahajajoče se na fonogramu, ki ga je izdala skupina Kraftwerk. S tem naj bi družba Pelham kršila predvsem avtorski sorodno pravico, ki skupini Kraftwerk pripada kot proizvajalcu fonograma, skladno s t.i. InfoSoc Direktivo (Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi).

Nemško zvezno sodišče je na SEU naslovilo šest vprašanj za predhodno odločanje. SEU je prvo in šesto vprašanje obravnavalo skupaj, z njima je nemško zvezno sodišče v bistvu spraševalo, ali je treba člen 2(c) InfoSoc Direktive razlagati tako, da lahko proizvajalec fonograma nasprotuje temu, da tretja oseba odvzame zvočni vzorec – četudi zelo kratek – iz njegovega fonograma, da bi ta vzorec vključila v drug fonogram.

Pri odločanju se je SEU, za razliko od Generalnega pravobranilca Szpunarja (glej njegovo mnenje), zadeve lotilo skozi prizmo vpliva Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na avtorsko pravo. Pri tem je SEU tehtalo med pravico do varstva intelektualne lastnine proizvajalcev fonogramov (17. člen Listine) in pravico do svobode umetnosti oziroma svobode izražanja (13. in 11. člen Listine).

SEU je odločilo, da se člen 2(c) Infosoc Direktive razlaga tako, da lahko proizvajalci fonogramov tretjim preprečijo, da uporabijo zvočni vzorec –  četudi zelo kratek – iz njihovega fonograma, da bi ta vzorec vključili v drug fonogram, razen če je ta vzorec vanj vključen v spremenjeni in pri poslušanju neprepoznavni obliki. Razlika med tem, kdaj se vključitev glasbenega vzorca v fonogram šteje za kršitev pravic proizvajalca fonograma in kdaj gre za izvrševanje svobode izražanja torej nista dve sekundi (trajanje glasbenega vzorca), ampak spremenjenost in nerazpoznavnost uporabljenega glasbenega vzorca.