Poročilo o Dnevu odprtega znanja 2021

Inštitut za intelektualno lastnino in Danes je nov dan sta ob podpori zavoda Aksioma in Creative Commons v sredo, 20. januarja 2021 uspešno organizirala dogodek Dan odprtega znanja 2021, na katerem smo se pogovarjali o novi Direktivi o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu, izjemah in omejitvah za izobraževanje, raziskovalne knjižnice in podatkovno analitiko, ter posebej o kontroverznem 17. členu, ki ureja novo obveznost za spletne platforme.

Letošnji Dan odprtega znanja je potekal v dveh delih, pri čemer smo se v prvem delu pogovarjali o izjemah in omejitvah avtorske pravice iz nove direktive, ki se nanašajo na izobraževanje, knjižnice in podatkovno analitiko, drugi del pa je bil posvečen 17. členu DSM Direktive in njegovi implementaciji.

1. del: Izjeme in omejitve avtorske pravice iz DSM Direktive, ki se nanašajo na izobraževanje, knjižnice in podatkovno analitiko.

Prvi del dogodka, je moderirala dr. Maja Bogataj Jančič, svoja mišljenja so predstavili doc. dr. Katarina Krapež, Univerza na primorskem, mag. Miro Pušnik, CTK in Marko Grobelnik, Institut Jožef Stefan.

Za začetek je doc. dr. Katarina Krapež spregovorila o izjemi za izobraževanje in najprej izpostavila, da so takšne teme pri delu pedagogov sicer del vsakdana, a se v javnosti ne izpostavljajo toliko. Izhajala je iz stališč pedagoga, ki se trudi prenesti znanje naprej in s tega stališča najprej poudarila, da se zavzema za široko implementacijo izjeme iz 5. člena DSM Direktive, ki bi pedagogom omogočala ustrezno rabo del za namene poučevanja in za nekomercialen namen. Kljub temu, da se 5. člen DSM Direktive nanaša na digitalno in čezmejno poučevanje, je izrazila željo, da se pri implementaciji DSM Direktive v Sloveniji ustrezno uredi tudi klasično izobraževanje v živo. Poudarila je, da je, glede na izkušnje iz prakse, dobro merilo za to, kolikšen del avtorskega dela naj se v okviru izjeme uporabi, to, da se sledi namenu izobraževanja, saj se navadno tuja avtorska dela pri poučevanju uporabljajo le v omejenem obsegu. Pozvala je k boljši opredelitvi definicije “varnega elektronskega okolja”, kar bi postavilo temelje tudi za nadaljnje urejanje tega področja. Za ustrezno implementacijo izjeme je predlagala, da se ureditev, ki je predvidena za varno elektronsko okolje poveže tudi s čisto klasično predavalnico, kar je predvsem pomembno z vidika distribucije del v fizični obliki; da se v izjemo zajame tudi ostale subjekte, ki izvajajo izobraževanje, a ne prihajajo iz izobraževalnega sektorja in tudi različne neformalne platforme (npr. spletni tečaji).

V tem delu dogodka se je posebej izpostavilo, da je na področju urejanja izobraževanja velik razkorak med zakonodajo in prakso, kakor tudi med deklaracijo zagovarjanja odprtega izobraževanja na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) in tem, kaj je nato dejansko storjeno v praksi, tudi na področju avtorskega prava. Primer tega je tudi poslansko vprašanje, ki je bilo 14. decembra 2020 zastavljeno na izredni seji državnega zbora in ki poziva k ustrezni avtorskopravni ureditvi šolanja na daljavo, na katerega odziva sploh še ni bilo.

Za doc. dr. Krapež je spregovoril mag. Miro Pušnik, ki se je osredotočil predvsem na določbe DSM Direktive, ki se nanašajo na raziskovalne knjižnice. Za začetek je opomnil, da večina raziskovalnega dela poteka v digitalnem okolju in opozoril, da se znanstveno delo vrednoti kvantitativno, zaradi česar se morajo raziskovalci zateči k objavam v znanstvenih revijah, ki pa so plačljive, zaradi česar to lahko za raziskovalce in raziskovalne knjižnice predstavlja resne omejitve. G. Pušnik je opozoril, da je pri implementacije DSM Direktive (posebej členov 3, 5, 6, 7, 8-11) v slovenski pravni red zelo pomembno, da se upoštevajo tudi stališča knjižnic in drugih raziskovalnih ustanov, ki predvsem želijo, da se izjeme zagotovijo v razumnem roku, da se omogoči nemoteno delo raziskovalcev. Poudaril je, da je potrebno založnikom onemogočiti, da bi z določili v pogodbah preprečili uporabo izjem (7. člen), da je izjemo za podatkovno rudarjenje za raziskovalce (3. člen) potrebno uskladiti z načeli odprte znanosti, da je potrebno natančno in jasno opredeliti razprodana dela ter obseg licenčnega mehanizma oz. način podeljevanja dovoljenj za uporabo razprodanih del (členi 8-11), ter da bi bilo potrebno zagotoviti transparentno delovanje kolektivnih organizacij. Nazadnje je omenil še snovanje t.i. “Skupnosti odprte znanosti” v Sloveniji, ki bo med drugim raziskovalcem nudila informacijsko podporo pri odprtih objavah in ravnanju z raziskovalnimi podatki.

Prvi del dogodka je zaključil g. Marko Grobelnik, ki je govoril o vplivu avtorskih pravic in novih izjem za podatkovno analitiko na razvoj umetne inteligence. Poudaril je, da si raziskovalci na področju umetne inteligence želijo čim manj omejitev, saj je za ustvarjanje inovacij pomembna svoboda. Opozoril je na neprimernost izraza “podatkovno in besedilno rudarjenje”, ki ga uporablja DSM Direktiva, in razložil, da podatkovna in besedilna analitika služi agregiranju in modeliranju podatkov, kar je pomembno za obravnavo še nevidenih situacij. Po njegovem mnenju bi pretirano omejujoča implementacija izjem v Sloveniji vplivala na konkurenčnost podjetij in bi lahko povzročila beg možganov in idej v druge dele sveta, kjer takšnih omejitev ni. Za konec je pojasnil, da se v prihodnosti pričakuje premik iz podatkov v področje znanja, ko bo primarno tržno blago znanje, ki bo pridobljeno iz podatkov.

2. 17. člen nove direktive – varovalka ali cenzura?

V drugem delu, ki ga je moderiral Filip Dobranić, Danes je nov dan, so spregovorili gostja Julia Reda, nekdanja nemška evroposlanka in vodja projekta Control ©, Saša Krajnc, doktorska kandidatka na Pravni fakulteti, Univerza na Dunaju in Domen Savič, digitalni aktivist in predstavnik avtorjev. Na žalost je udeležbo na dogodku odpovedal Klemen Dvornik, predsednik FERA, predsednik ZDSFU in član nadzornega odbora AIPA, ki bi lahko predstavil stališča kolektivnih organizacij in imetnikov pravic.

Julia Reda je začela s predstavitvijo primera Sodišča Evropske unije (SEU) št. C-401/19, v katerem je Poljska zahtevala razveljavitev določbe 17. člena DSM Direktive, ki predvideva obvezno uporabo filtrov vsebine, saj naj bi le-ta kršila svobodo izražanja uporabnikov. Kot sporno je bilo izpostavljeno vprašanje, ali naj bodo filtri naloženih vsebin obvezni, saj InfoSoc Direktiva določa, da države članice EU ne smejo uzakoniti obveznosti splošnega spremljanja vsebin naloženih s strani uporabnikov (to je določeno tudi v 8. odstavku DSM Direktive). O tem je Evropski parlament jasno povedal, da uporaba filtrov naloženih vsebin ne bi smela biti obvezna. Ob tem ostaja odprto vprašanje, kako naj se situacija uredi v praksi, saj 17. člen DSM Direktive tudi zahteva, da spletne platforme po svojih najboljših močeh preprečijo posege v avtorske pravice imetnikov. Za implementacijo DSM Direktive v državah članicah to pomeni, da bi moralo biti izrecno navedeno, da ne sme priti do splošne obveznosti spremljanja naloženih vsebin s strani platform, ter da se 17. člen implementira na tehnološko nevtralen način. Drugo vprašanje v tej zadevi se je nanašalo na vpliv na svobodo izražanja. Zaradi hitrosti komunikacije preko interneta je z vidika svobode izražanja sporno, če je vsebina blokirana in nato objavljena šele, ko je pritožba uporabnika dokončno obravnavana. Glede tega je Evropski parlament pojasnil, da avtomatično blokiranje nalaganja vsebin, ki vsebujejo avtorsko varovana dela, ne bi bilo v skladu z DSM Direktivo, saj slednja v 7. odstavku 17. člena izrecno določa, da ni dovoljeno preprečiti razpoložljivosti del, ki legitimno uporabljajo tuja avtorska dela. Tukaj lahko prihaja do velikih težav, saj avtomatični filtri spletnih platform ne znajo razločiti med uporabo tujega avtorskega dela, ki dejansko posega v avtorske pravice in uporabo v okviru izjem, ki je legalna (npr. parodija). Glede tega sta Evropska Komisija in Evropski parlament celo pojasnila, da je pri tehtanju med preprečevanjem posegov v avtorske pravice in obveznostjo ohranitve vsebin na spletu potrebno dati prednost obveznosti ohranitve vsebin na spletu. To pomeni, da morajo države članice pri implementaciji vpeljati specifična pravila, ki bodo preprečila avtomatično blokiranje legalnih vsebin. Nekatere države članice so to težavo poizkušale rešiti s tem, da so določile parametre, na podlagi katerih ločujejo “očitno” nelegalne vsebine od legalnih. Glede tega vprašanja je Julija mnenja, da naj v primeru, če obstaja dvom o legalnosti vsebin, le-te ostanejo objavljene, dokler ni zadeva razrešena v posebnem postopku.

Julia je nato nadaljevala z obravnavo različnih predlogov imeplementacije DSM Direktive v EU in pojasnila, da vsebujeta nemški in avstrijski predlog določbe, ki vzpostavljajo domnevo o legalnosti naloženih vsebin. Oba sta določila tehnične parametre, na podlagi katerih naj bi se razlikovalo “očitno” nelegalne vsebine od tistih, ki to niso in oba tudi vsebujeta možnost, da uporabniki naložene vsebine vnaprej označijo kot legalne, kar je zelo pomembno v primerih, ko uporabniki tuja avtorska dela legalno uporabljajo na podlagi licenc oziroma dovoljenj. Opozorila je tudi na finski predlog implementacije, ki sicer določa, da naj platforme uporabljajo tehnologijo za avtomatično prepoznavanje vsebin, ampak te tehnologije ne smeju uporabiti za avtomatično odločanje o tem, ali naj bodo naložene vsebine blokirane ali ne. Namesto tega finski predlog zahteva, da se takšna tehnologija uporabi za informiranje imetnikov pravic, o tem, da so njihova dela uporabljena v naloženih vsebinah. Uporabniki imajo prav tako možnost, da ob naložitvi vsebin podajo razlago, zakaj je vsebina po njihovem mnenju legalna in ne posega v avtorske pravice. Imetnik pravic se potem odloči, ali bo zahteval odstranitev sporne vsebine, pri čemer pa je odgovoren za morebitno neupravičeno odstranitev legalnih vsebin. Na vprašanje, kateri izmed predlogov implementacije je najprimernejši je poudarila, da imajo vsi svoje prednosti in slabosti, posebej pa je pohvalila možnost, ki jo predvideva avstrijski predlog, da lahko organizacije uporabnikov tožijo platforme, ki se poslužujejo množičnega avtomatičnega blokiranja vsebin. Za konec je Julija še enkrat poudarila pomen mehanizma varovalk, ki omogoča preprečitev vnaprejšnjega avtomatičnega blokiranja naloženih vsebin in pomen človeškega faktorja pri odločanju o morebitnih posegih v avtorske pravice.

Drugi del dogodka se je nadaljeval s predstavitvijo Saše Krajnc, ki je najprej poudarila dve načeli, na katerih je zasnovan 17. člen DSM Direktive: zagotavljanje nadomestil imetnikom pravic s strani spletnih platform oziroma, v nasprotnem primeru, obveznost spletnih platform, da prepreči objavo vsebin, ki posegajo v avtorske pravice njihovih imetnikov. Poudarila je, da je sicer potrebno spoštovati avtorske pravice, a je hkrati potrebno preprečiti poseganje v legitimno uporabo avtorskih del (npr. na podlagi izjem za citiranje, kritiko, parodijo). Ne glede na to, da je način implementacije DSM Direktive prepuščen državam članicam, je Saša Krajnc mnenja, da ne bo zadostovalo, da besedilo Direktive zgolj neposredno prekopirajo v svoje zakone, kar še posebej velja za slovenskega zakonodajalca. Nadalje je izpostavila še, kako pomembno je z vidika svobode govora, da objave ne bodo avtomatično blokirane, s čimer bi bili uporabniki utišani. Pomembno je, da so uporabniki slišani takoj, ko so določene teme aktualne, ne pa šele kasneje, ko te teme ne bodo več relevantne. Govorila je tudi o poteku procesa implementacije DSM Direktive v Sloveniji, v katerem je MGRT pridobilo stališča različnih deležnikov, a odziva nanje še ni.

Nazadnje je spregovoril še Domen Savič, ki je bil kritičen do slovenskega zakonodajalca predvsem zato, ker se o tej temi že dve leti ni konkretno razpravljalo in smo posledično še vedno na isti točki. Iz tega razloga je poudaril pomembnost sodelovanja vseh deležnikov v procesu implementacije, posebej tudi založnikov. Izrazil je potrebo po opozarjanju na položaj posameznikov, ki niso del interesnih združenj in posledično nimajo politične reprezentacije v tem dialogu. Po njegovem mnenju je slaba posledica 17. člena to, da uporabniki ne bodo imeli več »svobodnega interneta«, kjer bi ustvarjali brez omejitev, ampak bodo imele platforme ogromen nadzor. Poudaril je še pomen tega, da se uporabnikom zaščita zagotovi na kolektivni ravni, saj bodo v primeru, če bodo odvisni zgolj samo od sebe, v bistveno slabšem položaju.

Ob koncu dogodka je Filip še povabil na Communia Salon o varovalkah pravic uporabnikov pri implementaciji 17. člena, ki bo potekal 26. januarja in na katerem se bo obravnavalo podobne teme, kot so se na Dogodku odprtega znanja 2021.

Dan odprtega znanja je potekal v živo preko Facebook Live, posnetek dogodka je na voljo tukaj.

O dogodku je poročala tudi RTV.

Hvala vsem sodelujočim in vsem, ki so dogodek spremljali, vidimo se spet na naslednjem Dnevu odprtega znanja!