V posvetovalnem dokumentu je Evropska komisija, poleg 18 vprašanj, ki jih je naslovila na deležnike, ki so sodelovali v šestih dialogih med oktobrom 2019 in februarjem 2020, podala tudi nekaj pomembnih pojasnil in smernic glede razlage vsebine 17. člena DSM Direktive. Tako je Komisija glede narave pravice, ki jo uvaja 17. člen, pojasnila, da gre za posebno (t.i. sui generis) pravico v odnosu do pravice priobčitve javnosti iz 3. člena InfoSoc Direktive. To bo imelo pomemben vpliv pri implementaciji 17. člena DSM Direktive, saj pomeni večjo svobodo držav članic pri določanju, na kakšen način lahko ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu (OCSSPs) pridobijo dovoljenje imetnikov pravic za priobčitev del javnosti.

Najpomembnejše pojasnilo Komisije v posvetovalnem dokumentu se nanaša na varovalko iz sedmega odstavka 17. člena DSM Direktive, ki določa, da uporaba kakršnihkoli avtomatiziranih filtrov vsebine “ne sme povzročiti preprečitve razpoložljivosti del ali drugih predmetov varstva, ki jih na strežnik naložijo uporabniki, ki ne kršijo avtorske in sorodnih pravic”. Glede tega je Komisija pojasnila, da se takšna varovalka nanaša na varovanje pravic uporabnikov že ob samem nalaganju vsebin na strežnike spletnih platform in da za spoštovanje takšne varovalke ni dovolj le, da obstaja pritožbeni mehanizem, ki omogoča ponovno naložitev vsebin ex post. S tem je Komisija dala jasno vedeti, da uporaba nesofisticiranih avtomatičnih filtrov vsebin, ki niso sposobni identificirati, kdaj je vsebina naložena v skladu s katero od izjem od avtorske in sorodnih pravic (npr. parodijo), ni v skladu z členom 17 nove DSM Direktive.

V posvetovalnem dokumentu je Komisija tudi predstavila predlog mehanizma za varstvo pravic uporabnikov, po katerem bi bilo dovoljeno avtomatsko blokirati le vsebine, ki “verjetno posegajo v pravice” (ang. “uploads likely to be infringing”) imetnikov, medtem ko bi ostale vsebine ostale naložene na strežniku platform in bi bile lahko odstranjene šele, če to izrecno zahteva imetnik pravic in ko platforma sama odloči, da gre v konkretnem primeru res za poseg v pravice. Vidna težava pri tem predlogu je, da Komisija ni podrobneje opredelila kriterijev, kdaj se šteje, da določena vsebina “verjetno posega v pravice imetnikov” oziroma kdaj ne. To pomeni, da lahko te kriterije opredelijo in določijo posamezne države članice, v praksi pa bo prav določitev teh kriterijev vplivala na to, ali avtomatični filtri de facto prekomerno omejujejo objave ali ne.

Kljub določenim pomanjkljivostim je posvetovalni dokument Komisije korak v pravo smer, predvsem, ker potrjuje, da je bistvo 17. člena DSM Direktive zagotoviti ustrezno varstvo pravic uporabnikov in ne vsesplošno preprečevanje nalaganja vsebin na spletne platforme.