Pomembno vprašanje, ki zadeva praktično vsakega imetnika znamke EU, ki posluje na območju Združenega kraljestva, so posledice za te pravice intelektualne lastnine po brexitu (več o tem tukaj). Natančneje, prisotni so razpravljali o scenariju razhajanja prava EU in britanskega prava. Richard Arnold je spomnil, da bo vsaj nekaj časa obstajala določena kontinuiteta, kajti pravo EU je že (ali pa še bo) v veliki preneseno v notranji pravni red. Po drugi strani bo po brexitu britanski zakonodajalec imel proste roke, da to spremeni, Vrhovno sodišče pa bo lahko odstopilo od precedensov Sodišča EU. To se po mnenju sodnika lahko zgodi v denimo zadevah Mitsubishi (C-129/17) in L’Oréal v. Bellure (C-487/07), v katerih je bila odločitev Sodišča precej kritizirana. Emma Himsworth QC je dodala, da Združeno kraljestvo pri vzpostavitvi nove zakonodaje ni povsem svobodno, kajti zavezujejo ga številne mednarodne pogodbe, kot je Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine.

Nato se je debata potekala okrog slabe vere pri registraciji znamk. Emma Himsworth QC je razložila, da britanska sodišča za dokazovanje slabe vere uporabljajo navzkrižno zasliševanje, britanski register pa podobno kot v kontinentalnem sistemu pa vpogleda v dokumentacijo. Ian Forrester je dodal, da se po njegovih izkušnjah in razumevanju zadeve SkyKick (C-371/18) slaba vera težko dokaže in da so zanjo potrebne določene izjemne okoliščine.

Nazadnje je bilo govora tudi o pomenu mediacije v sporu glede znamke. Panelisti so se strinjali, da je ta oblika alternativnega reševanja sporov lahko zelo koristna, vendar je, ko zadeva prispe pred sodišče, pogosto za to prepozno.