Proizvajalci fonogramov lahko preprečijo uporabo vzorcev skladb

Nemško zvezno sodišče je nedavno (končno) zaključilo več kot 20 let trajajočo sago v zadevi “Metall auf Metall IV” in s sodbo (dostopna je tukaj, v nemškem jeziku) odločilo, da reproduciranje dvo-sekundnih zvočnih vzorcev skladbe posega v avtorski sorodno pravico reproduciranja proizvajalcev fonogramov.

Spor se je začel že leta 1997, ko je družba Pelham pri ustvarjanju skladbe “Nur mir” uporabila dvo-sekundni vzorec iz skladbe “Metall auf Metall”, ki se je nahajal na fonogramu, izdanemu s strani glasbene skupine Kraftwerk. Skupina Kraftwerk je sprožila sodni spor v katerem je zatrjevala, da je družba Pelham z omenjeno uporabo posnetka posegla v njene avtorski sorodne pravice, ki ji pripadajo kot proizvajalcu fonograma. Zadeva je v Nemčiji prišla vse do zveznega sodišča, ki se je lani na Sodišče Evropske unije (SEU) obrnilo z vprašanji za predhodno odločanje glede interpretacije t.i. InfoSoc Direktive, predvsem njenega člena 2 (c), ki se nanaša na pravico reproduciranja proizvajalcev fonogramov. V odločitvi “Pelham” z dne 29. 7. 2019, o kateri smo na IPI že poročali, je SEU pojasnilo, da gre pri uporabi zvočnih vzorcev, tudi če so slednji zelo kratki, za poseg v pravico proizvajalcev fonogramov, razen če je vzorec uporabljen v spremenjeni in neprepoznavni obliki.

V luči odločitve “Pelham” je nemško zvezno sodišče tako presojalo, ali so uporabljeni vzorci skladbe “Metall auf Metall” za povprečnega poslušalca razpoznavni in ali bi bila njihova uporaba dovoljena v skladu z izjemami iz nemškega avtorskopravnega zakona Urheberrechtsgesetz (UrhG), ki implementirajo 5. člen InfoSoc Direktive, predvsem ali bi šlo lahko za izjemo citiranja (oddelek 51 UrhG), nebistvene pritikline (oddelek 57 UrhG) in parodijo oziroma pastišo. Odločilo je, da so dvosekundni vzorci skladbe, ki jih je družba Pelham uporabila, razpoznavni, ter da za njihovo uporabo ne pride upoštev nobena od omenjenih izjem, zaradi česar je družba Pelham posegla v avtorski sorodno pravico skupine Kraftwerk, ki ji pripada kot proizvajalcu fonograma.

Odločitev nemškega zveznega sodišča ni nepričakovana (to še posebej velja glede na lansko odločitev SEU v zadevi “Pelham”) in predstavlja podlago za široko razlago in posledično varstvo avtorski sorodnih pravic. Na ta način odločitev bodoče ustvarjalce glasbe opozarja, da morajo pri morebitni uporabi tujih glasbenih vzorcev paziti ne samo na avtorske pravice tretjih temveč tudi na avtorski sorodne pravice proizvajalcev fonogramov.